Dan je bil razpet.

Z žeblji skoz zapestja.

Morda se danes to spodobi. Ali pa je

stvarstvo doživelo (še en) kratek stik.

            Eden tistih dni pač,

            ki se mu od srca reži le smrt.

Stihijska preigravanja neskončnih možnosti.

Ki so v resnici le v črno-beli tehniki.

Še sive ni vmes.

Kaj šele barv.

Rad bi bil vsaj senca. Z obetom zrenja tistih

štirideset vatov. Tvoje podobe.

            A v tvojem svetu so

            redukcije standard.

V tèmi me

postaviš na A'raf.

Opotekajoč hlastam za ravnotežjem.

Je na drugi strani res obljubljeno življenje?

Tuja roka povezne mrtve

veke čez steklen pogled.

Kristian Koželj