V v v kotlu molka ne izgovarjamo kot samostojen zlog. Lahko ga nadomestiš npr. z  veznikom "in" ali kakšno drugo vrsto posode, mi je pa kotel molka sicer všeč.

Lp, Silvana

hvala, sem popravil:-)

je pa res, da se spomnim tvojega komentarja moje Van Goghove romance in to da si omenjala prevod Aleša Bergerja. Njegov prevod Ciganskega romansera sem si potem sposodil in ga v celoti prebral. Kar mi je bilo zanimivo pri tem prevodu: da se Berger na nekaterih mestih poslužuje takega štetje zlogov kot sem se ga jaz pri tej Pomladni. Prav tako sem prebiral sonetne vence Borisa A. Novaka in ugotovil, da tudi on podobno greši z zlogi kot sem jaz, zanimivo.

Dobro, da si opozoril na vzporedne primere iz poezije. Glede izreke predloga v sem se odzvala iz lastnih izkušenj, gl. npr. http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/75066/crna_kuhinja

Slovenski pravopis (v paragrafih 642-645) razlaga variante izgovora (predloga) v. Zložnost ali nezložnost izgovora ni posebej izpostavljena, piše pa, da je "zlasti pri počasnem govorjenju" možen tudi izgovor u, npr.: w drámi/u drámi.

Predlog v je z vidika pesniškega ustvarjanja izpostavljen (le) v navezavi na izgovor pred samoglasniki:

http://bos.zrc-sazu.si/c/sp/sp2001_pravila.pdf

Kaj vem ... ali je boljše mašilo (tam, in, pa ipd.) ali grešenje zoper SP - če ni možno najti metrično ustrezne trizložne besede. Še Goethe je zagrešil kakšno metrično nepravilnost ... Bi raje iz zložnim v ali brezz?

Mislim, da pesem zdaj s tem mašilom (tam) nič ne izgubi, lahko ostane taka kot je zdaj,

hvala za pojasnila,

lp Matej

Čestitam za pomladno!

Lp,

Silvana

PS. Ko boš spet prebiral npr. zgoraj omenjeno poezijo, pripiši k temu komentarju verz ali dva, da vidimo, kako deluje zložno izgovorjeni v in ali se iz tega lahko kaj naučimo.

Prva kitica iz sonetnega venca Kronanje (Boris A. Novak)

Spomin odpira davne perutnice. (11 zlogov)

V nas živi opojna smrt iz maka. (10 zlogov?)

Kjer ozki prostor ne spozna koraka , (11 zlogov)

Le glas naseli gnezdo mrtve ptice. (11 zlogov)

Ja, to je en tak primer. Za primerjavo dodajam enega iz Sonetnega venca, v katerem pa ni noben predlog v mišljen/bran kot samostojen zlog (če prav berem):

Mokrócvetéče rož'ce poezije
očitajo tó, kar se v prsih skriva.
Srcé mi je postalo vrt in njiva,
kjer seje zdéj ljubezen elegije.

Njih sonce tí si. V oknu domačije,
ne da te najti, luč ti ljubezniva!
v gledišču, na sprehódih sreča kriva,
ne v krajih, kjer plesavk vrsta se vije.

Kolikokrátov me po mesti žene
zagledat tebe želja; ne odkrije
se men' obraz lepote zaželene.

V samoti iz oči mi solza lije,
zatorej pesmi tebi v čast zložene
iz krajov niso, ki v njih sonce sije.

ja, s tem, da mi je začetek 2. verza (očitajo...) malo sumljiv, če se je sploh prav začela stopica...

Mogoče je akut v "tó" uporabljen zaradi tega, da druge vrstice ne bi kdo prebral kot očita jóto? Ampak, šment, ta naglas je prav res akuten: regularna jambska stopica se v prvem polstihu enajsterca zaradi tega menda res sesuje, bolj pa pride do izraza cezura ali zareza, ki vnese v bralni tok pomenljiv premor:

očitajo tó, // kar se v prsih skriva.

Ne bi znala kaj več razmišljati na to temo, se ne spoznam dovolj na sonet. Vidim pa, da sta oba velika slovenska pesnika rojena 3. decembra. Zanimiva povezava.