Po noči, ko si
čutil najbolj jasno mesečino,
je dan posrkal vakuum.
Še nebo je padlo v krizo identitete.
Odevaš se v strahopetne misli.
Da se ne sme nikomur več zaupati.
Povej mi, kakšno pa je sploh življenje?
Brez (vsaj) enkrat strtega srca?
Na stiku vseh nevronov,
v genomu skrhane zavesti
je zapredena obljuba. Sveža.
Kakor od včeraj. Nedvoumna.
Tukaj sem. Tukaj bom (ostala).
Na prašni mizi v sobici.
V kateri sva razpela svet.
Leži pozabljena svilena nit. Ostanek modrega
traku. S katerim si si spletala lase.
Na katerega sem danes, ko je sonce
obarvalo oblak v zlato,
obesil svojega pozabljenega
in sestradanega klovna.
Ob nitki listek.
Nakracane tri besede.
Magicians don't exist.
Pesem, ki združuje mehko krhko lirično podobje s hladnim znanstvenim izrazjem in v kombinaciji teh jezikov nastaja prepoznavna poetika, ki smo je že vajeni pri tebi. Pesem, ki v bralcu sproži plaz spraševanj o odnosih, zaupanju, resničnosti in prenarejanju, čestitke,
Ana
Hvala za velik kompliment, Ana. Vesel sem, da ti je moja poetika všeč :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kristian Koželj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!