id:10+

 

imena so kot ročaji
za katere privlečeš na površje
mreže izbranih koščkov
prostora in časa
vsaj dokler vrvi spomina ne preperijo
in te osvobodijo spon

 

menda obstaja skrivno ime
ki ga ne smeš nikdar izgovoriti
ker je ključ do tistega dela
urejenega sveta
ki predstavlja vse, kar si
in ime, ki ga nihče ne ve
ker je, kar je

 

tako kot so druga, manj skrivna imena
ključ do evidenc in govoric
urejenega sveta
ki predstavljajo vse, kamor spadaš
in kjer je menda zabeleženo
vse, kar je vredno

 

imena je tako menda treba
izgovarjati s spoštovanjem
že ker nikdar ne veš, kakšne mreže vse zatreseš
in kaj vse binglja ali pa morda še bo
zabingljalo z njih

 

obstajajo ljudje, ki mislijo
no, bolj verjamejo
da gre spoštovanje imenom
in da se da za nazive skriti
zato v njihove mreže ne smemo
obešati kakšnih bolj resnih težav

 

nomenklaturam ustrezam prej
ker je pri njih moč zaznati vonj
ki ne bo nikdar poimenovan po vrtnicah
in ki ga ne zadržijo mreže
in ne izmijejo trije čebri
polni zemljevidov
oceanskega dna

 

sam ne tehtam besed
in ne salutiram epoletam
pozabljam beležiti
in včasih tudi vrniti usluge
tako se morda odlikujem
ne pa tudi istovetim

 

za slednje raje idempotentno
ponavljam stare napake
in poimenujem nove cesarske modne trende
čeprav ni moderno
pa za karkoli drugega
zadošča že ena sama identiteta

bp

pi - irena p.

Poslano:
01. 04. 2015 ob 18:43
Spremenjeno:
01. 04. 2015 ob 19:34

meni sta prvi dve kitici dovolj, da se pove, da se izbere  ;)

IHVH - jaz sem, ki sem


Lp, Pi

Zastavica

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
03. 04. 2015 ob 12:09
Spremenjeno:
03. 04. 2015 ob 13:24

Pirhajajoči praznik lahko vidimo kot ritual univerzalnega iskanja prave, resnične identitete, ki ljudem predstavlja s-t-varnost.

Naslov pesmi in identiteta imata skupni prvi dve črki, sicer pa je »idiot« v Stari Grčiji označeval posameznika, ki skrbi bolj za svoje kot skupne interese in živi, kakor ve in zna, od dela svojih rok. Del njegovih rok pa so prsti: palec, ki ga uporablja za zadovoljevanje potreb, kazalec za zadovoljevanje želja, sredinec za zadovoljevanje komunikacijskih stikov, prstanec za odločitve (bolj ali manj zadovoljive) in mezinec za dejansko delo. Idioti so bili pred tisoči let torej neuki in egocentrični (idiocentrični?) posamezniki, ki se niso zanimali za splošno blagostanje države, sploh pa ne za politiko, zato so bili deležni družbenega zaničevanja. Etimološko in konotativno ustrezen slovenski izraz za izvorni pomen idiota bi bil verjetno svojat. Od izvornega pomena grškega izraza se je do danes ohranil vsekakor slabšalni prizvok označbe, s socialnega vidika pa se je pojavnost takih posameznikov prenesla iz zunajpolitičnega prostora v samo srce političnega življenja, pri tem pa se je ohranil tudi izvorni pomen besede, da je to oseba, ki se ukvarja samo s seboj in jo malo briga blagostanje države.

Ker me mezinček na levi roki že pošteno boli, mu bom privoščila malo predaha:

Kaj je identiteta, kako se konstituira s-t-varnost? Te reči menda so in hkrati niso, bogve, kako je ali ni to narejeno. Vsekakor pa se besede, še zlasti kadar že dobijo status imena (ime pa povezujemo z identiteto), močno orožje vsakršne ideologije, ta pa zastopa specifične interese svojih zagovornikov, zato jo lahko imenujemo kar idiologija. (»Idiot« razen prvih dveh črk nima veliko skupnega z »Idejo«, ki označuje nekakšen v-id-ez ali uv-id). Pesniški subjekt v pesmi id:10t kot nejeverni Tomaž izraža precejšnjo distanco do vsakovrstnih poimenovanj in se odloči, da bo mentalno sklicevanje na tisto, kar mu je sicer znano, vzel v svoje roke, pa naj bo tak postopek preimenovanja označen še tako zgrešen (»idiotski«) ali brezploden. Identiteta kot taka sploh ne potrebuje posebnega imena. Vsako poimenovanje je vselej idiosinkratično in kaže omejenost uporabnika do stvarne identitete označenca.

Pa še malo kulture v prevodu Milana Jesiha:

Julija: O Romeo! Zakaj si Romeo?
Zataji rod, odreci se imenu.
Če nočeš, pa prisezi mi ljubezen,
in jaz ne bom več Capuletova.

Romeo: Naj še poslušam, naj se oglasim?

Julija: Samo tvoje ime je moj sovražnik:
saj ti si ti, čeprav ne bi bil Monteg.
Kaj pa je Monteg? Roka ni,
ne noga in ne obraz,
ne kak drug del človeka.
Bodi drugo ime! Kaj je ime?
Čemur se reče vrtnica, enako
sladko z drugim imenom bi dišalo.
In Romeo drugačnega imena
ohranil bi neokrnjeno milino.
O Romeo, zavrzi to ime,
in zanj, ki z njim ničesar ne izgubiš,
vzemi vso mene.

Romeo: Vzamem na besedo.

 

In še muzika na temo vrtnic:

Zastavica

bp

bp

Poslano:
03. 04. 2015 ob 13:39

Silvana, hvala za komentar, bi le pripomnil, da je tematika bolj aktualna, ampak očitno se je A. Ihan, bivši pesnik, bolje izrazil, kot se znam sam.

"Resnična težava naše družbe zato ni plagiatorstvo, ampak statusna družbena korupcija, ko celotna družba trguje s praznimi statusi, namesto z delovnimi učinki in proizvodnjo realnih dobrin. Katerokoli delo mora drugim ljudem prinašati dovolj neposredne koristi, da so pripravljeni tisto delo poplačati s svojim. To je osnovni civilizacijski obrazec, s katerim živi človek – za tvojo korist zame dobiš mojo uslugo zate. "

Stanje je že tako postavljeno na glavo, da se že skoraj moraš vprašati, kdo je tukaj idiot. 

Zastavica

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
03. 04. 2015 ob 15:08

bp, z aktualizacijo vsebine pridobi pesem dodaten satirični naboj  - poleg univerzalnejšega branja, ki bo ostalo, tudi ko v tej deželi ne bo več korupcije. V kontekstu magičnega misterija nečesa gnilega je še posebej zanimivo aktualizirano branje druge kitice:

menda obstaja skrivno ime
ki ga ne smeš nikdar izgovoriti
ker je ključ do tistega dela
urejenega sveta
ki predstavlja vse, kar si ...

LpS.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

bp
Napisal/a: bp

Pesmi

  • 01. 04. 2015 ob 13:16
  • Prebrano 1384 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 152.2
  • Število ocen: 5

Zastavica