Nimam več pesmi,

v spanju mi je pela,

dokler nisem odprla oči

in je izginila iz misli,

zdaj je ostal resen dan,

pač eden tistih,

ki mora iti mimo

ali skoz me,

da ga preživim,

tudi če se ga ne veselim,

če ga ne čakam

in nimam posebne sreče

ki bi me pripeljala na cilj.

Hodim upočasnjeno

kot starček z grčasto palico,

ki jo ima bolj za družbo

kakor za pravo potrebo.

S palico sem dvojina,

ena brez druge

pa sva osamljena pot,

po kateri ne narediva

niti enega koraka.

Ležim in gledam

hodečo napravo,

ki tiho naslonjena

čaka da se dvigneva,

da narediva dolžino,

ki nama bo prav.

IŽ-lev