Ukradene noči. Za beg.

Pred tem, kar je. V to, kar slutiš.

Krušenje levega prekata. In desne hemisfere.

V aritmijo. Skrbno izmišljenih izgovorov.

            Ki jim nikoli ne verjameš.

O mimobežnosti dveh orbit.

O obotavljanju limite proti nič(u).

O tem, da se v neki točki srečaš.

Ali pa ne. Odvisno pač, kdo gleda.

In kdaj gleda.

In kaj ima od tega.

            Zavetje v objemu mlečno blede mesečine.

            V edini jasni in gotovi misli.

Čeprav ostaneva samo

odsev zastrtih hrepenenj,

si bolj resnična

od vseh obrazov,

ki v neusmiljeni svetlobi sonca

razkrijejo svoj pravi jaz.

Kristian Koželj