Prisluhnem nemiru.

Premetava mi nerešene stvari

in zarezuje v telo,

ostre drobce stekla.

Ogledala mojih podob

kažejo na mozaik,

tihožitje,

ki manjka mu cvet.

Ne morem polzeti po kapljah

v steblo

in ne zmorem takega dihanja,

da lahko bi se razcvetela.

Nimam tako prazničnega oblačila.

A košček razbitin se je odbil v žarku,

in kot odblesk mi z notranjim klicem

prilije plodno vodo,

ter razbremeni pot.

Zdaj lahko

smehljaje polzim iz stebla v liste,

zdaj lahko zaznavam vonj.

Joj, kako prijetno dišim.

levcek