Gledala sem naokoli
in v nekem trenutku dojela,
da me ni več strah
(česarkoli),
ker je svet moj
in jaz njegova.

Grozote -
vse so že v meni.
Lepote
uvidiš kdaj tudi v temi.

Ni me strah pogledati v oči,
čeprav v njih vidim lasten odsev
in vidim preteklost.

Ni me strah prisluhniti,
čeprav tujih glasov odmev
(lastnega že poznam)
odzvanja po kosteh - eh.

Kot izginja strah,
izginjam jaz,
minevava skupaj,
odpadava.
Le v trdem, krvavem
jedru ostajava
in morda celo obstaneva.

jaz