Štorklja je s kljunom
zarezala v moj trebuh
in vanj vsadila kepo zlata.
Zmlela sem jo v prah,
v drobna zrna,
ki jih bruham v svet.

Kamni čakajo v vrsti,
da bi prečkali jarek.
Potrpežljivo se nagibajo,
nekateri se tresoč
napol vtisnejo v blato.

Prežvečili ste zrna,
jih vpletli med sol in sladkor,
da so zrasla kot divje meso,
zdaj mi jih vračate,
da jih drugič ubijem.

Kamni so na drugi strani,
vsi prekriti z mahom,
ne ozirajo se nazaj.
Redki od njih veste,
da zlata ne morem jesti.

modricvet