Ko ti začnejo črnet prsti na roki,

je tvoja prihodnost natančno določena.

Amputacija.

Odpoved enemu udu v zameno za življenje.

Dajo te na mizo.

Natančno preverijo vitalne znake.

Roko pomočijo v jod.

Potem te uspavajo.

Tega sranja sodobni človek itak ne bi prenesel pri zavesti.

Zarežejo.

V zapestju, pod ali nad komolcem ali še kje  višje.

Ločijo žile in živce. Jih prerežejo. In kavterizirajo.

Da ne krvaviš kot zaklano prase.

Da ne umažeš sivozelenih kirurških uniform.

Prežagajo kost.

Še dobro, da si zadet in ti ni treba poslušat tega zvoka.  

Z nekaj natančnimi rezi v vezivno

tkivo dokončno ločijo ud od telesa.

Če so odrezali pravo roko, jo zavržejo.

Včasih, redko, ampak dogaja se, odrežejo napačno.

Takrat so v zadregi.

Ups, kaj pa zdaj?

Na koncu obrežejo odvečno kožo in

mišice ter vse skrbno in natančno oblikujejo.

Da boš na štrcelj nekoč lahko dal protezo.

Po operaciji si v bolnišnici še kakšnih  pet

do štirinajst dni, potem te

odpustijo v domačo oskrbo.

Nekaj časa še zaman

loviš stvari s fantomsko roko,

slejkoprej pa se naučiš srečnega

življenja z enim 

udom manj.

Kaj pa, ko ti začne črnet srce?

Kristian Koželj