Tu smo,

klečeči,

le šibki spomini

nekdaj cvetočih rož,

le zadnji izdihi

davno odpetih pesmi,

ko zate pestujemo

svojo molčečnost.

Iz hrbtenic poganjajo 

trdne čeri,

stopnice,

obzorje tone,

še nerojene besede

pod mokrim nebom

kamenijo.

Stopi,

daj stopi na temelj

vrag,

ki želiš seči še višje-

pa brž,

kajti že vonjam pomlad,

brstenje in klice

pesmi vzhajajočih poganjkov

da te v toplini vzorca prepletenih prstov

zgrabijo za vrat.

Neni