Spal sem dolgo,
veliko predolgo,
spal sem trdno kakor spijo večni bogovi v Egiptu.
Bil sem tiho,
in potem še tišji,
kakršna je smrtonosna tišina Černobila.
Tišino prekine pokanje zidov,
začutim žarek izmuznjen med razpokami.
Prebujam se,
počasi z toplimi občutki,
kakor se prebuja vejevje v zgodnjem spomladanskem soncu.
Bil sem slep,
sedaj sem buden.
Čas je, da zavpijem,
z vso črnino na beli podlagi.
Naj krik odmeva,
v najbolj brezpotnih kotičkih duše.
Širi se odmev,
kakor se širijo marnje,
nesojenih prijateljev.
Kako mi je dobro delo,
vse kar rabim sedaj,
je malo tišine.

Branč