Tisti velikonočni ponedeljek so v vetru neslišno plesale snežinke. Ni mi bilo potrebno naviti budilke. Prebujeno jutro je ponujalo neskončno praznično spanje.
Na mojem mobiju je zasvetila mamina številka. Vendar glas na drugi strani ni bil njen; in glas ni govoril o sebi; le o dokončnosti časa iz katerega se spusti spanec. Nisem želel nazaj v izgubljeni trenutek slovesa in sem prisluhnil šepetanju o končani bolečini.

Rodna vas, ki sem jo prejšnji dan zapustil med sončnimi nedeljskimi žarki, me je pričakala v sanjavi tišini. Hladno nebo je leglo s tankim belim prtom na prebujajoče travnike. Snežinke so odplesale v samoto večera.

negiben večer
materina dušica
med plameni sveč

Prihajali so sosedje, prinašali so narezano cvetje. Plameni so zibali sence za utrip ustnic.
Minute pozabe so se pričele daljšati v ure. Z začetkom v naslednjem jutru, je slovo podaljšalo ure v dneve; in dnevi so se kmalu pretopili v tedne.

Pokopavam leta.

V jutru velikonočnega ponedeljka se prebudijo spomni na tiste neslišne snežinke, ki so v vetru plesale v večer pred materinskim dnevom.

(Velikonočni ponedeljek, 24.03.2008)

Milan Žniderič - Jošt Š.