Zbrani v eni vrsti
so duh, srce in telo!

Pogled mečejo tja
kjer srečo so delili si!
V glavi so možgani
in na lobanji leži klobuk.

Duh svobodno ječi
srce ustavlja se počasi,
telo ne zmore več
gibanja naprej
in ne zmore več nazaj.

Ostali prisotni so z molkom
prekrili idilo besed,
kajti naj bi bile odveč,
zadnji govor bo ostal
v idili molčanja.

Premalo so se družili z njo,
z milostjo užitka.
Baje je bila čudne sorte
ni delila mnenja
za njihove reči,
katere niso več važne
za njeno prihodnost.

Njena leta zdaj
ležijo ob reki
in čisti zrak
voha njeno kri.

primosrajtmajerevski