Lopatko zarineš v mehko zemljo.
Koplješ, doklér ne zagledaš krvi,
doklér me vsaj malo ne zaboli.

Vzameš besedo in jo daš v jamo.
Čisto previdno, da se ne razbije,
še preden jo črna zemlja prekrije.

Z dlanjo usuješ prst čez njo
in gledaš, kako počasi izginja,
kako se počasi v spomin spreminja.

POTEM ODIDEŠ.



…a beseda ostane.
Tiho čaka, da jo kdo zalije
in se pripravlja, da vzklije.

Spomladi razpre svoje liste, cvet.
Takrat pozabim na davno bolečino.

TO, KAR JE ZRASLO, JE JE BILO VREDNO.

Nina Petrovec