Stoječ na mostu

nad naraščajočo reko

se sam sebi zdim podoben igrači

ki je nastala po lastni volji

ali vsaj s privoljenjem ...

... dežuje ko čakam

vnaprej brezuspešno

in dež

in jaz

in čakanje

verjetno tudi most ...

mimo mene pospešeno hitijo

sive brezoblične podobe

v dežnih plaščih in pelerinah

delujejo preplašeno zaradi dežja

ali hudournika pod mostom

ne opažajo me nič bolj

kot jih opažam sam

le mimo gredo in izginjajo

kot da se jih moje čakanje ne tiče

kot da ne obstajam

kot da se bodo na koncu mostu

razrešila njihova neznatna dolgočasna življenja ...

... še vedno stojim na mostu

od strani verjetno delujem

kot nekakšna straža

ali nekaj podobnega

ne moti me  ne enoličen dež

ne vse močnejši hudournik

ko se spominjam sebe

iz nekega drugega časa

ko nisem bil podoben igrači

in ko ni bilo privoljenja

nekje v ozadju kulis se ob somraku

tu pa tam prižge zamolkla luč

kar tako

da bi dala občasen odsev dežnim kapljam

ali služila kot lažen signal

precej zapoznelim ladjam ...

... sem tudi jaz nekakšna zapoznela ladja ...?

ali sem igrača podobna straži brez zamenjave

na tem odročnem mostu

ki povezuje dva popolnoma enaka bregova ...?

mar čakam odgovore

od koga pa?

zmanjkuje mi spominov ...

Marko Skok - Mezopotamsky