(nedokončano)

draga moja, pišem ti

medtem ko gledam kako zvezdne ličinke

raznašajo temo na prstih in vse

sledi obupa ekvatorja do tvojih

razgaljenih stopal,

izza katerih drsijo legvani

izgnani iz raja Granma

(škrlatna slika,

trepetanja)

Scarlett v svetlobah

Kyota, s te-ve-ja. ugašajo poslednjo

svetilko Bayama. kot nekoč, draga

ko sva si delila škrnicelj praženih

mandeljnov, z bele trdnjave

Kalemegdana grizljala jih

vso noč,

ko sva iskala senco mladega

samoroga. svinčeno težkih vek

sredi kamenja. ruševin najinih

dni in zibajočih se

predrznih goščav.

Marko Skok - Mezopotamsky