Nasprotno, Bine, ravno z veznikom "da", ki nesporno uvaja predmetni odvisnik (KAJ me jezi), se izognemo dvoumnosti, ki jo povzročimo z veznikom "ker", ki ni tipičen za predmetni, temveč za vzročni odvisnik.

Poglejmo s primerom:

Obtožujem se, da sem tepec.

Pomen je nedvoumen: samega sebe imam za tepca in se za to obtožujem.

Obtožujem se, ker sem tepec.

Pomen je dvojni: eden je enak zgornjemu, drugi pa precej drugačen: vem, da nisem kriv (za nekaj), pa vendar se obtožujem, ker sem pač tepec in vedno krivdo za vse zvalim sam nase.

Jezi me, da smrčiš - popolnoma nedvoumno je predmet moje jeze tvoje smrčanje.

Jezi me, ker smrčiš - tvoja prisotnost me jezi zato, ker smrčiš (predmet moje jeze je torej nekaj drugega, razlog zanjo pa je smrčanje). Tu sicer ni tako velike razlike med pomenoma kot pri mojem primeru.

K lažjemu razumevanju razlike pomaga, če se vprašaš (ne nujno "slovnično"):

Obtožujem se, da sem tepec.

Koga ali česa se obtožuješ? (slovnična vprašalnica)

Česa se obtožuješ? 

Za kaj (napisano narazen!) se obtožuješ?

Obtožujem se, ker sem tepec.

Zakaj (napisano skupaj!) se obtožuješ? (slovnična in realna vprašalnica)

Še malo konteksta za boljše razumevanje:

Zakaj se obtožuješ? Saj je tvoj sodelavec izdal zaupne podatke, ne pa ti.

Obtožujem se iz navade, ker sem pač tepec. :)))

Jezi me, da smrčiš.

Kaj te jezi?

Jezi me, ker smrčiš.

Zakaj te jezi? Zakaj se jeziš?