mimo mene 17 (Prehitevanje)

 



Besede prehitevajo čas. Kdaj pa kdaj za njim tudi namerno zaostanejo, najbrž zato, ker ne prenesejo več njegove trmoglave vztrajnosti.

 

*

Ko sem včeraj izgubila pesem,

je čas še kar obstajal,

obstal pa ni.

Zadrgnjena, malo podhlajena 

in upočasnjena

sem gledala

v njegov močni hrbet.

 

 

Pod zelenimi lučmi severnega obzorja sva se enkrat, v praznini kratke, temno modre  noči za hip spet ujela, čas in jaz. Zaradi gravitacije ali njej podobnih tuzemskih samo-po-sebi-umevnosti, kot še osmoza, rojevanje, delitev celic, smrt, nujnost vračanja  ...

 

*

Besede so prišle nazaj,

vlite v prehitro iztekajočo se pripoved,

postavljeno v bel optični stolp.

Podpira me, moj edini skelet je,

a mi bo ob prehitevanju,

sesuvajoča se vase,

najbrž zdrobila nartne kosti.

 

Zjutraj se v lončku kave mehurijo rabljene črke nespregovorjenih zlogov. Nikoli ne ugotavljam, kako so zašle tja. Še popolnoma nedolžne in neorganizirane so. Take, kot morajo biti.

 

*

Tiho sem.

Počakam, da padejo

v usedlino

in zatulijo po svoje.

 

Vmes pa čas radira pulzirajoče sence s po otroško nadebudnim hitenjem mimo mene.

 

 

Lidija Brezavšček - kočijaž

tomi

Poslano:
10. 03. 2015 ob 07:24

Čas nas označi

tako ali drugače,

smrt nas vedno preseneti,

a rojstvo pomeni začeti.

LP tomi

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
11. 03. 2015 ob 21:41
Spremenjeno:
11. 03. 2015 ob 21:42

Čas, ki je konstanta in besede, ki so spremenljivka, telo, ki teče v času in skozi katerega (znova) tečejo besede, zato molči. Čeprav se p. s. zdi, da gredo mimo, se bralki zdi, da se pretakanje pesmi v telo in prostor čas vseskozi dogaja. Čestitke,

Ana


Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Lidija Brezavšček - kočijaž
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)

Pesmi

  • 09. 03. 2015 ob 21:06
  • Prebrano 968 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 354.65
  • Število ocen: 13

Zastavica