Besede prehitevajo čas. Kdaj pa kdaj za njim tudi namerno zaostanejo, najbrž zato, ker ne prenesejo več njegove trmoglave vztrajnosti.

*

Ko sem včeraj izgubila pesem,

je čas še kar obstajal,

obstal pa ni.

Zadrgnjena, malo podhlajena 

in upočasnjena

sem gledala

v njegov močni hrbet.

Pod zelenimi lučmi severnega obzorja sva se enkrat, v praznini kratke, temno modre  noči za hip spet ujela, čas in jaz. Zaradi gravitacije ali njej podobnih tuzemskih samo-po-sebi-umevnosti, kot še osmoza, rojevanje, delitev celic, smrt, nujnost vračanja  ...

*

Besede so prišle nazaj,

vlite v prehitro iztekajočo se pripoved,

postavljeno v bel optični stolp.

Podpira me, moj edini skelet je,

a mi bo ob prehitevanju,

sesuvajoča se vase,

najbrž zdrobila nartne kosti.

Zjutraj se v lončku kave mehurijo rabljene črke nespregovorjenih zlogov. Nikoli ne ugotavljam, kako so zašle tja. Še popolnoma nedolžne in neorganizirane so. Take, kot morajo biti.

*

Tiho sem.

Počakam, da padejo

v usedlino

in zatulijo po svoje.

Vmes pa čas radira pulzirajoče sence s po otroško nadebudnim hitenjem mimo mene.