Vračajo se
s črnino ujetno med perje
odnešeno na jesen
da je ostala le medla svetloba

s škarjastimi repi
krojijo nebo
spet odrežejo pomlad
se ugnezdjo
pod mojo streho
kjer so navčki
porinjeni iz misli
trobente zamašene
mačica znam biti sama
vraščena na tvoje prsi

lastovke si dvorijo
velika dlan seže

po drobni nagubani
razvlečeni dnevi
ne grejejo
kakor dotik
ko kandiraš vijolice v meni
in jih trosiš v naročje
zimzelena

pi - irena p.