Luna pribita je v žile neba.
Na severno stran so poti vselej bele.
Od mraza pokljajo kočije gospà,
ko trudne se vračajo v južne predele.

Tako diližanse v kraljevskem galopu
v trebuhih prikrivajo zrna naslade,
ko ženske dišijo po vzburjenem tropu
jeklenih oči in rdečkaste brade.

Na resi, na ostrih kožuhih muflona
polegajo, v svojem drobovju izpite.
Drvi diližansa med stene kanjona,
osamljene jelke so z mahom prekrite.

Pred soncem zastrejo se v težke zavese.
Spodvijejo noge, od mraza pordele.
Ležijo v spominih muflonove rese.
Na severno stran so poti vselej bele.

 

Aleksandra Kocmut - Kerstin