Oba se samo valjava
v blatu trdno zatisnjenih oči,
oba srepo bolščiva
v rešetke ječe dni.

A ko svobodo nedvoumno spoznaš,
ne dvomiš, da je golobica res na poti,
da je odposlana in te išče v letu.

Rosni pahljači njenih svetlih peruti
si smelo podajata tvoje ognjeno srce,
da je v letu ne opeče.

Govorice ihtenja ta sel ne razume.
Tudi če bi večkrat glasno ponovil,
te bosta peruti
molče ljubeče potrepljali,
ti obrvi zavozlali,
hihitaje požgečkali,
in odločno poškrebljali
po steni tiste kamrice
v levem zgornjem prekatu ...

Veš, tiste, kjer domuje ona,
ki vedno ostaja Doma,
ki je ne vidiš pohajati
po literarnih večerih
in obuvati smešno strmoglave petke ...

Tista se venomer igraje kotali
po presipanem peskovniku,
kjer je vsako zrnce
le sipek spomin
na nekoč masivni, neprebojni zid.

Zdaj jo pesek tako toplo piklja,
tako dobrotljivo žgečka,
da s stopalom zdrsne
po žlahtnih rodovih
nekdanjih preprek
in modrost ji masira noge.

yoyoba