Obuješ si čevlje. Vezalke, dve luknji pod

vrhom, zavežeš v čvrsto pentljo. Oblečeš

vetrovko, zadrgo potegneš navzgor

vse do brade. V režo potisnjen ključ

polglasno zaškrta. Zvok vstopi v prostor,

ki si ga pravkar zapustila. Februarska

sapa ti postreže z zvrhanim pladnjem

popoldanskega sonca. Na sosedinem

sušilu plapolajo rjuhe in zrak ob

neenakomernih izdihih vetra dobiva

vonj po mehčalcu. Zagrizeš v strmino

(sestopov ne maraš, zato ga puščaš za konec).

Zgoraj iz prsnega žepa odvržeš skrbi. Napolniš

si pljuča in pustiš očem, da pijejo z velikimi požirki.

Daleč na zahodu sonce morju in morje soncu

podarja lesket. Dvigneš fotoaparat in nekajkrat sprožiš.

Mrak grizlja parobke dneva, tema pripleza iz globeli in

leže prek previsov. Po stezi se med skalami dvigneš

na planoto. Strmina prasketa od tišine. Noč požira

markacije. Tipaje najdeš pot. Doma iz niza trenutkov

sestaviš trajanje. Na dvorišču severnik premetava

smetnjake. Čakaš, da boš pozdravila jutro,

ki ga nad vzhodom že plete svit.

Lea199