prebujaš se

med vsakim

korakom

pripeta

na mojo roko.

da ti pomagam

vstopiti

se me oklepaš

tesno

kakor

da si

v objemu

prvič.

kava

črna

grenka.

vedno

me gledaš

v oči.

pomešam

črnino.

ti čakaš.

čakaš

pobožno

že brez

tolažbe

molitve

da te

iztrgam iz

sence

iz pesmi

in te

povabim

da

ostaneš

vedno

vsaj še

do naslednjega

dne.

ne piješ

več kave

le še

njen vonj

le še

ustnic dotike

si na

na robovih

skodelic

deliva.

in le še

tvoj pogled

vsakdan

v danes

izpijeva

ko ponovno

sprašuje:

je še

daleč?

moj

molk

na begu

vedno

znova 

odgovarja:

tukaj

sva

ob kavi.

z mano si.

a prazen

prostor

se

odpira

med naju

iz belih

nečitljivih

listov.

in vedno glasneje

kriči neizgovorjeno:

bi vedela

če si rob

skodelice

in vonj

kave

poslednjič

deliva.

Milan Žniderič - Jošt Š.