Oj, Trzin, ti dolga vas,
ti moj rodni kraj prelestni,
kjer otrok sem slednji laz,
kamen vsak poznal ob cesti.
Kjer kot deček neugnan
često sem zavil iz šole
gor čez hrib tja v gozd teman,
lomit veje, brcat v štore.
Koliko, mladost, je let
od takrat minilo, draga?
Zdavnaj že pozidan svet
sta ta hrib in gozd postala.
A vzdolž cest za križem križ
in kapele se vrstijo,
pa cel kup prastarih hiš,
kjer le miške zdaj živijo.
In sred polja cerkvica,
razsvetljena kot za praznik,
v mraku sije do neba,
a vsi stoli znotraj – prazni …
Bravo, Matej, za tole prav posrečeno, tekočo rimanko s presenetljivim, bistrim in pomenljivim zaključkom!
čestitam!
Lidija
Matej odlično si spisal. Čestitke.
Lp, hope
Poslano:
05. 03. 2015 ob 12:45
Spremenjeno:
05. 03. 2015 ob 12:46
Najlepša hvala
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!