Vedno je bolje in vedno šibkeje,

kot veje, ki prodirajo v podkožne barve,

da kot mline te zapusti duša,

proti vseemu, nimam več izbire,

z lepilom drži še mi postava,

in iz nežnih dvomom v konec,

že dolgo je odkar me je putila duša,

vsa ta gneča, zgaga, stara krama,

iz zgodb priklenjenih v verige,

me odnese smrti proti,

zazidane strehe iz premoga,

me spremljajo, ko se zavejo ptice,

iz sita se odbija pesek,

ter zlomi nohte osamljenega cveta.

willa