Vedno je bila nekako šibka. Od takrat,
ko so ji polagali božje podobice v roke
pa vse do takrat, ko so jo prepričali,
da čas ni primeren za četrtega otroka,
in jo je kireta izvotlila. Za dolgo je legla
na brušeno podlago granita in ni več vstala.
Počasi se je njen duh krepil in v letih,
ki so pretekla, je dobila tisto prikrito moč,
ki jo lahko najde samo nekdo, ki zna
pogoltniti še tako grenko zdravilo
in se ob tem še smehljati. Ugotovila je,
da ji ni treba vstati, pa kljub temu doseže,
karkoli želi. Lahko se plazi, lahko prosi,
lahko šepeče, pripoveduje ali molči.
Pozornost ji je bila prejkone v napoto,
zato je potihoma prelivala vodo iz vrča
na zglajena tla, kadar so že izgubljala
oprijem njihovih gumijastih podplatov.
Tako se niso mogli spotikati obnjo.
Spraševala se je, kje je njeno mesto,
katere besede so uporabljene kot manipulacija
in katere jo učijo. In potem so bili še spomini.
Čas jih je ovil v sladkorno peno,
kakršno je kupovala otrokom na sejmih
in so potem domov prišli vsi lepljivi.
Kadar je odmeval njihov smeh ali jok zaradi
oštevanja, se je zopet zavedla svoje šibkosti.
In on, ki ji ni ponudil roke, da bi vstala.
O njem ni hotela več izgubljati besed.
Nanj so jo spominjale samo še granitne plošče,
položene do milimetra natančno.

modricvet