Neutolažljiva počutja, kadar pomislim na umetnost, ki jo uresničujejo takoimenovani in samozvani umetniki, se obesijo name,

tako zlahka, in tako stežka najdem pojem.

Pesem se mi je že z začetkom izmuznila, kar pa ni vzrok, da nadaljujem z razmišljanjem o njej.

Ne ranijo me, nočejo mi nič slabega, vendar jaz nisem predmet te obravnave. Umetnost ni sebi namenjena, in tudi pesmi,

ki jih pišejo ljudjeumetniki naj ne postanejo samesebi. Govorim o čutu, ki ti ga ponuja svet, neštetokrat prerisan in prepisan s pesmimi,

našimi in njihovimi. Soba je prazna, v moje okno letijo lončene posode, ki ga ne dosežejo in se vračajo k njim, njihova

zemlja na tleh je vlažna, korenine rastlin dihajo poslednje besede samoobčudovanja.

Do popka sem se vrgel čez:

Ste že slišali za vodo?

Ne pričakujem odgovora saj vem, da imam opravka z gluhimi umetniki, ki ne vedo, da ima umetnost resnično poslanstvo.

muri