pa ni nihče vrh pecljev obesil oči,

nihče ni niti poskusil stegniti jezika,

nihče ni padel na kolena in ponudil rok

in prav nobeno ščene se ni obregnilo obme.

Japonske turistke so se pred omrtvičeno gostilno  

orgazmično vesile po plastiki trebušastega kuharja,

violinist zakoreninjen tik ledene fontane je z lokom

žalobno cefral svojo nerazumljeno samoto,

razkuštrano dekle je v brezglavem diru preko mostu 

vleklo dolg rdeč šal in nevidnega zasledovalca,

harmonikar je sredi trga kolobaril svoj prežvečen repertoar

vsakdanji družbi -  zdolgočaseno zabubljenemu spomeniku, 

s skirojem me je na pločniku prehitel severni medvedek,

pravzaprav preoblečen deklič, ki je s težavo sledil materi,

mladec v kratkih rokavih in hlačah, se je na klopci v parku

bahal z raznimi nemogočimi gimnastičnimi prvinami,

le nekaj korakov  stran se je krepko zavit obnemoglež

zadovoljno prižemal k razgaljeni steklenici,

jaz pa sem se sklonil (ne nisem si zavezal čevlja),

s steze sem dvignil izgubljen popek teloha

in ga doma spustil na popek tvojega spečega telesa.

Naslednji dan je brezglavo snežilo,

najine bose noge pa so zadovoljno predle pod razgreto odejo, 

kjer naju je predčasno objemala Pomlad.

Marko Skok - Mezopotamsky