Prvi daje kruh
s skorjo ki ima pesti
izlita sem iz drugega
naslikan je v ogledalu
tretji skrit
za žebranjem babic
in v grožnji greha

brez vozlov
v katere so se zvili
bi drsela gladko
nič zatikanja
v grobe labirinte
vržene vrvi

pod stopali
polni brazgotin
postanejo opora
vzpnem se

preko krušnega
ki je tujo sredico
skozi dajalca celice
kot makrame
visi na genih
lezem
do edinega
z očesom zame

vse najdem
v sebi
spletene v mrežo
za odriv

pi - irena p.