Nič več med pravimi drevesi
Storži mi padajo na ramena in smola
se mi lepi na praznine med rokami
Poslušam oddaljeno udarjanje bobnov
in čakam da me dosežejo radioaktivna
valovanja jezika
Tuje zvenijo stokanja in šepet je vse prej
kot mehek Mežiki se zatikajo in jasno lahko
občutim drhtenje korenin in tresenje
listov v vetru Avtomobili na mostovih
drvijo v zadnje ostanke črnih lukenj in roke
mi zvesto zapirajo okna
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
- 28. 02. 2015 ob 16:27
- Prebrano 527 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 114.57
- Število ocen: 5
