Špranja okna, ki ga zapiram,
se zamaje kakor cvet.
Prostor se zmanjšuje,
vrnitev v jamski svet.

Danes se ne bom odpiral,
dogodke črpal bom iz sebe.
Tudi ptice ne letijo,
veter v oblake jih zagrebe.

Obraz, ki laja iz steklovine,
prične vzbujati odpor.
Po izklopu pravih gumbov
ni nihče odšel v zapor.

Hrup pred vrati, top udarec,
sosedov pes se je zaletel.
Čuden je, nikdar ne cvili,
nekoč mu bom pulover spletel.

Dim se vije in napolni prostor,
zopet je pepel na prtu.
Ne bom odprl okna,
ves dan se derejo na vrtu.

Glasno ura teče, kazalec nori,
zaman se trudi, ker čas pač stoji.
Stojim tudi sam, ležiš lahko ti;
oba sva ujeta v krog brez strasti.

Lasagna