enkrat ste morali iti

ponesti svoj žarek sonca

in v ostrini zemeljskega kopja

domače barve

s katerimi se boste pomikali

severno od severnice

tonili v edino možno pokrajino

ob slovesu prepojenem

s solzami domačih in stekli

prezgodaj vcepljeni v hladen

in nedozorel vrvež sveta

enkrat ste morali oditi

samoti prepustiti tišino in orle

da krožijo da pospremijo

neskončne ceste v vas

da opravičijo vašo pot ljubezni

s pletenjem gnezd

enkrat ste morali iti

brez odgovorov na vprašanja

kot nepomembne mravlje poslušati

topot nedokončane poti

od pradavnine zapisane v vas

kakor neizrečena molitev

v mraku pustolovščine živega peska

in nemilosti črva skozi čigar vid

skozi čigar sij in drob

potujejo od vekomaj vaše oči

Marko Skok - Mezopotamsky