Tisto mi ostaja,
kar se ne ponavlja
in govori:
Ljubi svojega bližnjega.
Ljubi svojega daljnega.
Predvsem pa ljubi samega sebe,
da boš lahko ljubil svetlobo,
ki nas obdaja,
da boš lahko slišal
bitje srca v sami "biti"
Da boš to,
kar nam je dano biti.
Človek.
A tisto,
kar mi resnično ostaja
in se zmeraj ponavlja so
lačne oči črnih bratov,
nasedli kiti
na sipinah sanj
in obzorja,
ki ne poznajo
novega jutra
v obupnem klicu morja:
Nazaj!
Tisto kar mi ostaja
skozi cvetje,
je ikebana pomladi
in nekdo,
ki še sliši
vzvalovane trenutke,
med plimo in oseko
čarobnih besed,
ki šumijo v školjkah,
da se sliši na ljubezen.

Karel