Vidim, da te vleče na tuje, v hladnejša prostranstva.
Morda izdajaš slo po naravi s pogledom,
uprtim v primanjkljaj, v površna poznanstva.

Izmikaš se nasmehom, bivanju v lahkosti.
Mogoče ti bo lepše pri drugih domorodcih.
Mogoče se težko poslavljaš, presekaš spone radosti.

Verjamem, da tja moraš, da to terja tretja sila
s piščaljo davno dogovorjenega,
v zvezdah ustrojenega kresnega netila.

Pusti vse in steci! Edini dar za v pogorje,
ki naj po poti te varuje, sem hranila,
odkar mrakobno se zaziraš v obzorje.

Nikdar ne počakaj, da ogenj dogori,
da v hladu ugasne žar plamenice,
sicer v votlem dimu zaideš s poti.

Ob vsaki zarji bom podpihovala plameneči kres,
čez močvirja kažipot.
In ob zori prižigala sveče teles
najinih - povsod.

yoyoba