Azaleja

bilo ime lokalu je,

tja hodil gasit po službi sem žejo,

pa me je priklenila na rob šanka

kot galjota na galejo

s svojimi črnimi očmi

natakarica Blanka.

Azaleja! kraj nesrečnega imena;

moja robija,

moja galeja,

moj bailonski rov,

kjer sem, v sužnosti železni,

pel Jeremijeve žalostinke

in Salomonovo visoko pesem

o ljubezni.

Azaleja! Azaleja!

roža iz japonskih otokov,

koliko skelečih spominov

mi vzbudi to ime,

saj sem nekoč,

v nekem zakajenem baru z napisom:

Azaleja,

zgubil na obroke:

prostost, denar in srce ...

Matej Krevs