Sprane od zimskega mraza,

spokojne,

dopuščajo februarskemu soncu,

da jih prebudi,

kot se prebujajo

polegli klasi mediteranskih trav

in kakor jim sledijo naši

zategli koraki,

vse bolj vznemirjeni v radovednosti

in bojazni, da zgodba,

ki nima klimaksa niti naslova,

ponikne v spomin

še preden se bo izpisala.

Trsje valovi hkrati z našimi mislimi.

V nosnice bode vonj po morju,

v oko švigajo vzleti galebov.

Čas dvorjenja je.

Prebujanje narave.

Občutek pripadnosti drug

drugemu se krepi.

Prijateljsko verigo bi lahko sklenili

okrog solinarskih preprog.

Andrejka