eoni da prođu
mi bi opet bili isti
i padali bi u svoja tela
i sretni i sveti i čisti
režanj čeoni
kao uzavrela kaša vri
i Pangea iz vrućeg okeana
izranja ponovo cela
u sudaru
dva otkinuta kopna
nebu se primiču vrhunci
i kopni
led pod nebom večni
kad naši se ispune trenuci
Lirična, svetla pesem, ki na zanimiv način prinaša idejo o Pangei (ultimi) - ki bo s ponovno združitvijo celin omogočila ponovno utelešenje živih bitij ... kar je seveda lahko prispodoba za trdnost ljubezni, čestitke,
Ana
Hvala Ana.... u pravu ste za snagu ljubavi koja ujedinjuje.
Utemeljitev uredništva k izboru tujejezične pesmi zime 2014 / 15:
Znanstvena
dognanja o pracelini Pangei, se v pesmi prikažejo tudi kot simbol
razstavljanja na kosce, simbol iskanja dveh polovic, dveh duš, da bi se
čez eone znova sestavila v celoto. Ali so deli, ki so bivali po svoje,
lahko združijo v enako celoto, ki je obstajala pred razdružitvijo?
Poseben (tektonski) premik v pesmi povzroči čelni reženj. Ali sta dovolj
velika pozornost in možnost abstraktnega mišljenja dovolj, da bi
razvozlali to vprašanje? Ali moramo preprosto pozorno počakati, da se
izpolnijo naši trenutki, in potem dojeti? Pesem kljub pomenski nabitosti
in naslanjanju na znanost deluje lirično in zelo osebno.
Čestitke in še veliko navdiha!
Hvala puno uredništvu i Vama Ana... čast mi je... a inspiracije neće nedostajati :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Željko Medić Žac
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!