Ella Fitzgerald poje Gershwina. Beatli

ne pojejo Gershwina, pojejo pa Chucka

Berryja. Chuck Berry ne poje Beatlov,

pač pa kvečjemu Muddyja Watersa. Večer

je lepo cikličen, vse se vrača k Muddyju.

Končujem sonet, parafraziral sem ga iz

Prešerna: Sanjalo se mi je, de v svetim

raji ljudje ne izdajajo računov in kolegov,

z drugimi sredstvi skrivajo zadrego, pod

raznimi pokleki in klicaji. Vsi so lahko

angelski policaji, z dolgimi bradami in

s figo “iza čoška”, listajo knjige, vsaka

je preroška, a ena zgolj prednjači po

prodaji. In spodaj lep rogatec, ki sežiga,

vse, kar se je na svetu zdelo smelo,

reži se, ker je v glavah že zavrelo. Bog

pa zamahne z roko: prava figa! Ti kar

požgi ves šit, zaradi mene! Potem zbudim se,

v WC me nažene … Ko sonet končam,

rečem: kakršen je, je, itak ga bom

objavil in bo to opravljeno. Dobro se mi

zdi, da junaško razmišljam, čeprav bi

moral že zdavnaj na lobotomijo.

Matej Krajnc