Ustalil sem se v posodi,

v kateri sem tako zrel,

da sem odpadel z veje

in preveč gnil, da bi kdo hotel ugrizniti vame

ter me surovega ponuditi drugim.

Naj me poližejo celega,

mi rečejo, da me imajo radi,

mi povejo, da sem na njihovem vrtu dobrodošel

in se v snu nikoli ne skrčim.

Elastičen sem, v elastanu sem pokoren,

v elastanu bom odšel, ko mi bo dovolj

poceni kitajskih trgovin in porcelana,

ki poči, ko vanj shranim trdilne stavke.

Zakaj kimam, če se moja glava ne počuti lagodno

in je socialna varnost ogrožena vrsta,

ki jo gojim na štirih kvadratnih metrih tujega balkona?

Pognal bi se v predpasnike babic,

hočem, da mi kuhajo štruklje

in mi ob praznikih tihotapijo kovance v žep.

Rad bi se razvajal ob vikendih,

vedoč, da bom v ponedeljek koristen.

Nisem se prijavil za volonterja svoje usode,

pripravnika opičjega reda,

rad bi, da me ližejo prodorno.

Naj me pojejo,

vame zapičijo vilice in nože.

Naj me shranijo v požrešne želodce, v notranje mrtvašnice,

tako kot pojejo in shranijo vsa druga bitja;

bitja, ki so zakonsko dovoljena za zakol.

majamiloševič