Kakor dekle ali ženo

ljubim mengeško polje.

Nisem kmet, a čutim: eno

zdaj s tem koščkom sem zemlje.

Res po žilah se pretaka

mi dolenjska vroča kri,

toda rojen tukaj, v Mlakah,

sin predalpske sem ravni.

Tu mi zibelka je tekla

in zato od mladih let

ljubim rodni kraj na veke

in z njim ves slovenski svet.

Zmeraj, kadar peljem mimo

teh prelepih se ravnin,

se ozrem na travnik, njivo

in zeleni lesk planin.

Na teh tratah šelestečih

sem za ljubo mamico

rože trgal v letih mlečnih:

zvonček, mak, vijolico.

Ko pa zrasel sem kot drugi,

se zaljubil do ušes,

rad sanjaril o poljubih

v senci bližnjih sem dreves.

No in zdaj, ko že zgubila

se teh sanj je nežna sled,

ko je svoje naredila

dolga vrsta sivih let

in so mnogi že načrti

se izjalovili mi,

vsak dan bližje zemlji, smrti,

bolj domačo prst častim:

kakor dekle ali ženo

ljubim mengeško polje

in ko prah moj v posvečeno

božjo njivo polože;

ženin večni bom s poljubom

pred oltarjem groba vzel

za družico rodno grudo -

in poročni zvon bo pel!

EPITAF

Kakor dekle ali ženo

ljubil Sorško si polje,

nisi kmet, a čutil eno

si s tem koščkom se zemlje.

Kakor dekle ali ženo

ljubil naše si gore

in ko prah tvoj v posvečeno

božjo njivo moral (romal) je

ženin večni si s poljubom

pred oltarjem groba vzel

za družico rodno grudo

in poročni zvon je pel!

Matej Krevs