Iz pordelih soban so se angeli preslikali na olistane steze.
V rokah objemam še zadnje drobtinice pepela, ki si jih razpihal po vejah dreves.
Saj niti ne veš, kako je, ko ti odvzamejo cvetove
in se v zimskem iskanju sonce tiho izmika.
Pustil si vrstice, da lebdijo v blatnem jarku in se z napihnjenim nasmehom odpravil domov.
In ko sem ti rekla, pridi, si mi odvrnil, naj očistim kopalnico, da ne bom jokala.
Ura je že polnoč in tebi so minute le s težavo dane.
Zame.
Poslano:
14. 02. 2015 ob 15:21
Spremenjeno:
14. 02. 2015 ob 15:24
Pesem se usede v bralca in mu pusti težek občutek, saj v njej rezbiramo neko nedokončanost poslavljnja, ki je ena izmed najtežjih bremen za človeka, ko ostaja za nekom, ko ta odide, kamorkoli že .
Vsekakor odlična pesem. Dokončna. Taka s piko.
LP, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sheeba
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!