Cel dan sedim pred računalniškim ekranom
pogled pa sili ven mi v naravo.
Le slutim, da je za obzorjem polje
pokrito z nežno, zimsko, puhasto odejo.

Snežinke gledam, ki lebdijo
– na cesti se pojavljajo stopinje.
V vetru zibljejo se veje, drevja,
ki je pred zimo izgubilo listje.

Zvečer v soju ulične svetilke se svetijo nebeške zvezde
cel dan že pada sneg pred hišo,
zimska pravljica je zdaj pred hišo.

Zvečer ni vetra in ne ptičev petja, le škripanje stopinj po mrzlem snegu
v srcu pa ni mraza – je le sreča,
ker prišla zdaj k nam je botra zima.

Tomaž Jevšenak