Tam na dnu, tam kjer ni ničesar,

klije seme.

Želim se potopiti na to dno in gledati

rojevanje, rast nekega vprašaja,

rast ničesar. Morda rast upanja?

Upanje vedno obstaja! Želim se dotakniti

tega semena, če res klije na plan,

ga bom ujela...

Potujem. Zagrinja me tema.

S tipanjem se plazim po zavitih stezah,

po poti ničesar, ki me ščemi....

Pospešim korak kot kakšen klicaj,

ki opozarja na ničevost dna.

Zakaj hitim tja? Kaj me priganja?

Morda vizija nestvarnega sveta tam

na dnu mikroskopsko majhnega semena.

Bližam se cilju. Praznemu oblaku nezaupanja

pomaham v slovo in pozdravljam

nično dno.

Naprezam oči a ne vidim ničesar!

Tipam.... konice prstov spreleti dotik

nečesa novega, klijočega, sladko svežega,

dotik ne laže niti v temi...

Na dnu ničesar je vzklilo nekaj novega,

našla sem drobceno seme upanja!

nena