Besede nesmiselne, plehke in prazne
veselje potvorjenih srečic kazijo
in do srží priti mi ne dopustijo.
Prekladam jih v zloge in verze porazne.
Brli njihov ogenj, duši se, ugaša,
toplota navidezna več ne tolaži,
rim polnih lepilo lovi me na laži.
V praznini molk. Beli hlad ne prizanaša.

Glej, spet sem zaman te v besedah iskala.
Umolknila pesem je, strte sonete
sem nedokončane v nov sneg zakopala,
da se ohladijo jim rime zaklete.
Še bom na občutene stihe čakala.
Bom kar premolčala te čase preklete?

+

Pod snegom besede počakajo name,
saj zate jih hranim in še ne prenesem
Spoznanja, da tista najnežnejša pesem
umrla je s tabo. Pogreznjena vame.

Lidija Brezavšček - kočijaž