(prolog)

Človeka razpršim
v varuha prihodnosti.
Potem čakam, učim se
zaupati v prikrivanja
pri ustvarjanju.
Beležim padce in dvige
prsnega koša.
Mirim
čebele.

Mogoče bo prišel
in me sestavil nazaj.

I.

Zaplemba las
me je presentila v postelji.
Vzeli so mi vse misli,
jih raztresli po parketu
in jih pohodili,
da bi iz njih
zrasli metulji.
Nikogar ni bilo.
Sami smo plesali
twist in pletli kite
iz ostankov.
Bolelo je.
Počena kovina se nam je zatikala
v prste in govorili so, da moram,
da je tam spodaj jama in voda.
Nisem jim verjela.
Moji lasje
so ostali izdajalsko tiho.

II.

Si vrvohodka med
listom papirja in
zmedo v laseh.
V nohtih nosiš rože,
trkajo ti na kosti
in šepetajo, da so
tvoji vodnjaki
polni vode.
Ne znaš plavati.
Si nema riba,
ki je po pomoti
skočila iz akvarija.
Zrasle so ti noge
in naučili so te kričati.
Kriki so se zapletli
v temo.
Ječiš.
Ne vidiš vrvi.
Nekje na koncu
naj bi bil
rob.

III.

Nema riba je skočila
iz akvarija in za sabo
potegnila ves svet.
Zdaj leži na mizi,
kjer zajtrkujem in pijem
mrzlo kavo.
Listam in molčim.
Morska zvezda
lovi jastoga in jastog
čaka na vrnitev meduze.
Meduza ne bo prišla.
To vem, ker ima zgodba
srečen konec.
Riba, ki je skočila,
me gleda izpod roba.
Odpira usta in včasih
se mi zazdi, da slišim
besede.

IV.

Meduza ne bo prišla,
to sem mu povedala
in zaloputnila z vrati.
Čakal je
in potem
potrkal.
Pozdrav se mi je zataknil
v grlu, kozarec je grobo
prelomil svetlobo.
Zrak je začutil
vstop Antigone.
Meduzin pogled je še zadnjič
ošvrknil okno.

(epilog)

Okno ji je razbilo
ime.
Zdaj ga sestavlja nazaj
in preklinja koščke,
ker ne vidi slike.

(Tujčeve oči
ostanejo prazne.)

Helena Zemljič (MalaSenca)