Reflektorske luči

enoviti koraki

duet

v sijaju bleščave

obrat na obrabljeni peti

zameglitev

                    Pri tistem obratu

                    se vedno izgubim

                    in ti izgineš.

                    Ko bi vsaj ugasnile luči.

                    Okrogla luna se reži

                    in množica bulji vame

                    v pričakovanju razpleta.

                    Luknjo hitro zapolnim

                    z amaterskim stepom,

                    z rdečimi lici delam 

                    smešne grimase...

                    Koga smešim?

                    Koga pokrivam s toplo odejo

                    in trosim cvetje na tla

                    za ponovni prihod,

                    za velik aplavz?

                    Zvočnike prisilim v petje pesmi,

                    ki sem jo že posvojila:

                    Ni ga,

                    ki bi izbiral jakost poželenja

                    v tuji koži-

                    niti sonce nima te moči,

                    ni ga,

                    ki bi uravnaval svetlost žarjenja-

                    še zvezda

                    se v trdi temi izgubi

                    in ko z vetrom se zapodi hrepenenje,

                    ko izza vogala zavonjaš dehtenje

                    nepoznane cvetlice,

                    ni ga okova, ni,

                    ki te na mestu zadrži...

Še danes ne vem,

kako se imenuje najin ples.

Sezujem petke 

in obujem čevlje za solo.

Neni