V njuni sobi ni izparilnikov in brbotalnikov
za lebdenje dražljivih vonjev
naježene kože.
Dotiki ostajajo gluhi.
Na njunem dvorišču ni pisane prevleke
za zaljšanje velike mize
med tihim koncertom jedilnega pribora.
Pogledi ostajajo slepi.
Na njunih izletih ni več vprašanj,
kaj je za ovinkom,
kako do najvišje točke po adrenalinskih spustih
in bolj malo možnosti za vožnjo vštric.
Med rokami se nabira praznina.
Je pa v njej drevored besed,
ki vodi do stolpov poezije,
vendar se mu ne zdi vredno,
da bi plezal nanje.
Razgled ostaja brez odmeva.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Evelina
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!