V prostoru je govorica in v govorici je smrt,

potrta in histerična,

luščijo se membranska tkiva,

prav tako sapnik in požiralnik,

smrtno je vse,

potem pride do bruhanja,

arahnoidna plast a vsej tej smrti,

pozitiven je le hipnohistorični objekt svežine,

sveža smrt,

racionalne spremembe,

na urgenci analize,

skupaj padam rumeno, rdečkasto,

o čemer se govori,

govori se o strukturi v procesu,

ker je lobanja počena,

izvirnost pa naiva,

brezoblično, neskončo sugestivno,

nič drugega,

bolna sem,

geometrija svetlobe gleda a vnaprej določeno točko,

estetska definicija,

ki je prevzela status objekta,

postopoma.

Blažka Bečan