Aldu v spomin
Ostanejo nam sanje in bel papir
in dom obsijan s soncem Čedermaca
pred strahom, da le ne zmoti spanca
Alda, večno domoljubni ta nemir
le minljivih senc našega razuma,
ki za pepel bi zamenjal zvezdni prah,
da zdi se nam polarni sij privida.
Nič več ti v onostranstvu ne zavida;
naj tam spomin te orosi v tihotah.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Alboje
- 06. 02. 2015 ob 12:35
- Prebrano 636 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 162.02
